Strokovnjak o toplotnih črpalkah: pri izbiri je pomembnejša zrakotesnost hiše kot njena velikost

Učinkovito ogrevanje doma je eno najpomembnejših vprašanj za tiste, ki gradijo nov dom ali obnavljajo obstoječega. Dolgo časa je bila najbolj priljubljena izbira plinsko ogrevanje, precej ljudi je uporabljalo tudi kotle na trda goriva, danes pa se pozornost vse bolj usmerja v toplotne črpalke, ki za ogrevanje ne uporabljajo fosilnih goriv, temveč toploto iz okolja.

Po besedah vodje oddelka za ogrevanje in klimatizacijo v podjetju »Baltic Refrigeration Group« Mindaugasa Beniušisa toplotna črpalka iz zraka, vode ali tal zajema energijo (toploto), nato pa jo s pomočjo termodinamičnega cikla dvigne na višjo temperaturo in jo prenese na notranje naprave, ki ogrevajo prostore ali pripravljajo toplo sanitarno vodo.

“Toplotne črpalke je enostavno namestiti ali jih integrirati v obstoječe sisteme ogrevanja in priprave tople vode. Znižujejo stroške ogrevanja in v okolje ne oddajajo škodljivih snovi. Njihovo ‘gorivo’ je toplota zraka, vode ali zemlje, za katero uporabniku ni treba dodatno plačevati, kot pri plinu ali lesu, zato so te naprave tako ekonomične kot okolju prijazne,” pravi strokovnjak za toplotne črpalke NØRDIS M. Beniušis.

Vir toplote za dom – zrak

Na trgu je na voljo več vrst toplotnih črpalk, vendar vse delujejo po enakem principu. Ključna razlika je v tem, od kod toploto pridobivajo in kam jo oddajajo. Toplotne črpalke zrak–zrak energijo črpajo iz zunanjega zraka, glede na sezono ogrevajo ali hladijo ter z ventilatorjem vpihujejo zrak v prostor. Toplotne črpalke zrak–voda prav tako uporabljajo energijo zunanjega zraka, vendar pridobljeno toploto prenašajo v vodni ogrevalni sistem talnega ogrevanja ali radiatorjev. Geotermalne toplotne črpalke (zemlja–voda) delujejo podobno kot sistemi zrak–voda, le da energijo črpajo iz tal.

Po mnenju strokovnjaka so najpreprostejša in cenovno najugodnejša izbira toplotne črpalke zrak–zrak, vendar so primernejše za manjše hiše ali posamezne prostore. Poleg tega niso namenjene pripravi tople sanitarne vode. Najučinkovitejša rešitev je geotermalni sistem, saj naprava deluje v stabilnem režimu – temperatura tal je skozi vse leto skoraj enaka, poleg tega ni zunanje enote in vira hrupa, vendar je to tudi najdražja možnost.

Prebivalci Litve se najpogosteje odločajo za toplotne črpalke zrak–voda, ki jih M. Beniušis označuje kot optimalno izbiro glede na razmerje med udobjem in ceno.

“Te toplotne črpalke so idealne za prostore s talnim ogrevanjem, ki se danes vgrajuje skoraj v vse nove individualne hiše ali vrstne hiše. Njihova cena je precej nižja kot pri geotermalnih sistemih, enostavnejše jih je namestiti, obenem pa enako učinkovito ogrevajo prostore in pripravljajo toplo vodo,” poudarja.

Toplotne izgube so pomembnejše od velikosti hiše

Pri izbiri toplotne črpalke zrak–voda je eden najpomembnejših parametrov sezonsko grelno število (SCOP), ki naj bo čim višje. Ta kazalnik prikazuje razmerje med proizvedeno toplotno energijo in porabljeno električno energijo. Če ima naprava SCOP 4, to pomeni, da iz 1 kW električne energije proizvede 4 kW toplotne energije.

“Pomembna je tudi moč toplotne črpalke. Pogosta zmota je, da se izbira zgolj glede na površino hiše. V resnici sta ključna dejavnika zrakotesnost objekta in toplotne izgube. Hiša je lahko majhna, a slabo izolirana, z veliko toplotnimi mostovi in netesnimi okni, skozi katera toplota hitro uhaja. V takem primeru naprava, izbrana samo glede na površino, ne bo delovala učinkovito. Zato je pred nakupom nujno poznati toplotne izgube, ki jih morajo izračunati usposobljeni strokovnjaki,” pojasnjuje sogovornik.

Dodaja, da težav običajno ni pri hišah z energijskim razredom A, A+ ali A++, saj so praviloma grajene v skladu s projektno dokumentacijo. Pri hišah razreda B ali nižje so toplotne izgube večje, zato je potrebna zmogljivejša toplotna črpalka.

“Pomembno je tudi, ali ima hiša talno ali radiatorsko ogrevanje. Pri pravilno izvedenem talnem ogrevanju toplotni črpalki ni treba pripravljati visoke temperature vode, zato deluje učinkoviteje. Pri radiatorjih pa je potrebna višja temperatura, kar pomeni nekoliko nižjo učinkovitost,” poudarja M. Beniušis.

Po njegovih besedah se uporabniki pogosto sprašujejo, ali so toplotne črpalke zrak–voda učinkovite tudi pozimi, ko temperature padejo globoko pod ničlo. Naprave imajo vgrajene električne grelce z močjo do 9 kW. Ko zunanja temperatura zelo pade in kompresor ne zmore zagotoviti dovolj toplote, dodatno ogrevanje prevzamejo električni grelci.

Na kaj je treba biti pozoren

Za namestitev toplotne črpalke je ključna zadostna priključna moč elektrike. »V starejših hišah ali podeželskih objektih pogosto ni dovolj zmogljivosti. Če je moč zadostna za pečico ali štedilnik, to še ne pomeni, da bo zadostovala tudi za toplotno črpalko. Rešitev je povečanje priključne moči, če je to tehnično in finančno izvedljivo.

Toplotne črpalke so, tako kot vsa elektronika, občutljive na nihanja napetosti. Ta lahko poškodujejo krmilne plošče in povzročijo okvare. Zato je pred nakupom pomembno preveriti električno napeljavo in nihanja napetosti. Če so pogoji neustrezni, vgradnja toplotne črpalke ni priporočljiva,« pojasnjuje.

Toplotne črpalke zrak–voda običajno sestavljata zunanja in notranja enota. V idealnem primeru je za namestitev dovolj vrtanje odprtine v steni, vendar so lahko posegi večji, če je treba cevi speljati skozi več prostorov ali prenoviti ogrevalni sistem.

Notranja enota brez vgrajenega rezervoarja za toplo vodo se običajno namesti v kotlovnico, medtem ko je model z integriranim rezervoarjem mogoče namestiti tudi v druge ogrevane prostore, na primer v kuhinjo. Zunanja enota mora biti nameščena na mestu, zaščitenem pred močnim vetrom in neposredno sončno svetlobo. Veter lahko ovira delovanje naprave, neposredno sonce pa lahko povzroči napačno zaznavanje temperature.

“Že nameščena toplotna črpalka ne zahteva posebnega vzdrževanja – priporočljivo je le letno preverjanje filtrov in tlaka vode v sistemu. Pravilno izbrana in nameščena toplotna črpalka lahko deluje več let. Dodatna prednost za lastnike starejših hiš je možnost pridobitve državnih subvencij za zamenjavo sistemov na fosilna goriva,” dodaja M. Beniušis.